Priročnik za vas!
Ker ste vredni in si zaslužite, kljub temu, da se vam morda ta hip podira svet.
»Najtežje, kar sem doživela, je bila ločitev. Dve ločitvi, pravzaprav.
Pri prvi ločitvi sem bila stara nekaj čez trideset let. Imela sem dva majhna otroka, dve in tri leta sta imela. Ni šlo … Seveda sem se poročila z zaupanjem, da bo trajalo do konca najinih dni. Moja starša sta še vedno ljubeče poročena in že takrat sta mi bila zgled. Oh, koliko sem prejokala. Odločila sva se tudi za svetovanje, pogovarjala sva se veliko, ampak nisva našla poti nazaj. Preveč je bilo ran, iz katerih sva krvavela oba, in namesto obližev sva si nehote sipala sol nanje.
Počutila sem se nesposobno, kot da sem v celoti zavozila svoje življenje, ne glede na to, da sem bila v očeh drugih »slavna« in občudovana. Sama sem se počutila tudi grdo in neprivlačno. Verjela sem, da nisem vredna ljubezni, da se nisem dovolj trudila, da sem neumna blondinka, ki ji po golem naključju tu in tam kaj uspe. Svojega talenta za nastopanje in uspehov, ki sem jih doživljala na televiziji kot voditeljica, seveda nisem sprejemala kot sad sposobnosti, ampak kot srečno naključje.
Tako sem ostala sama, z dvema majhnima otrokoma, nesrečna, z občutkom osamljenosti in manjvrednosti. Želela sem si samo tega, da bi me nekdo imel rad, da bi nekdo v meni videl MENE kot človeka, ne le Saše, televizijske voditeljice.
Kmalu sem srečala drugega partnerja. Znal me je objeti, mi dati občutek, da sem lepa, sprejel je moja otroka. In to je bilo tisto ključno, kar je pretehtalo mojo odločitev. Ljubezni sem rekla JA in preslišala kup znakov, ki so na vso moč utripali, da bi jih opazila, pa jih nisem. Znakov, ki so me opozarjali na prihajajoče težave … «
Odlomek iz knjige Razšla sva se – postavljam nove temelje
Zakaj ta priročnik?
V priročniku je opisana pot čustev, od spoznanja, da morda nista več za skupaj, do odločitve, da naredite odločilni korak. Pomembno pa je, da vas priročnik drži za roko tudi po (od)ločitvi. Kako naprej? Kako na novo postaviti svoje življenje?
Kaj boste našli v njem? Odgovore na vprašanja:
- Kaj narediti, kako se odločiti, če vas v odnosu, v katerem ste, začenja dušiti
- Eden od vaju bi šel proč, drugi ne
- Zakaj se je to moralo zgoditi ravno vam?
- Kako deluje naš um in zakaj je tako težko spremeniti svoje življenje
- Zdaj sta ločena. In? Kako naprej? Kako naj delujete, kako naj brzdate svoja čustva
- V knjigi je seznam vaj po posameznih fazah ločitve, od žalosti, obupa, do jeze, samopomilovanja do končnega sprejetja dejstva ločitve in odpuščanja
Komu je namenjen?
Namenjen je vsem, ki razmišljate o tem, da vaše partnerstvo ni več zadovoljujoče. Kaj lahko storite?
Vsem, ki ste sredi razhajanja, na gugalnici čustev, od zamere, jeze, so samopomilovanja, žalosti in razočaranja
Vsem, ki se po razhodu še niste čisto znašli in bi radi na novo postavili dobre temelje
Namenjen pa je tudi tistim, ki doživljate ločitve drugačne narave; se je od doma odselil otrok in občutite praznino? Ste se poslovili od vašega bližnjega, ki je preminil? Ste morda izgubili službo, ki ste ji posvetili velik del svojega življenja?
V vseh primerih vam bo knjiga Razšla sva se, pomagala.
Knjiga vam bo dala upanje, da ni vse tako črno, kot izgleda. Ponudila vam bo rešitve, tolažbo in zavedanje, da ni konec, da je morda to nov, lepši začetek!
Napisana je v preprostem, razumljivem jeziku. V njej so pričevanja nekaterih znanih Slovenk in Slovencev, ki so prav tako doživeli razhod.
Kaj sta o svoji ločitvi povedala Alenka Kesar in Vili Resnik
Najprej sem se ločila v glavi
Gotovo sem se najprej ločila v glavi. Nekaj let pred uradno ločitvijo sva oba z nekdanjim možem Blažem čutila, da najin odnos ni več, kar je bil. Da sva si čedalje bolj odtujena in da se zlahka spreva za prazen nič. Nisva bila več srečna, redko sva se še poljubila, redko sva se objela.
Takrat sem začela obiskovati psihoterapevtko, pri kateri sem spoznala in ozavestila še vse tiste stvari, ki jih nisem želela izreči na glas. Kmalu se mi je na terapiji pridružil tudi Blaž in nikoli ne bom pozabila, kaj nama je že prvič rekla terapevtka: »Če je med vama še kemija, bomo zakon rešili, če ne, se bosta sporazumno razšla.« Po letu dni terapije sva sklenila, da je najina 22-letna pot zaključena. Razšla sva se tako, kot nama je svetovala terapevtka.
Določila sva datum za moževo izselitev. Tako sva pridobila čas, da je Blaž našel stanovanje zase in da sva sprejela nekatere odločitve glede otrok. Da se razhajava, sva skupaj povedala starejši hčerki Neli, ki je bila takrat stara deset let, mlajša Lina je imela dve leti in pol. Klicala sem v šolo in prosila Nelino razredničarko, naj bo pozorna, če se bo Neli kaj spremenila, če bo v njenem ravnanju kar koli posebnega. Tisti vikend, ko se je mož odselil, sem šla s hčerkama na morje, da nista bili poleg, ko je odhajal.
Pred uradno ločitvijo sva se pogovorila o dnevih, ko bosta hčerki pri njem, in o višini preživnine. Na sodišče sva prišla že z vsemi odgovori. Na obravnavi pa vseeno nisva mogla zadržati solz, zato je sodnica vprašala, ali sva prepričana, da greva narazen. A bila sva več kot prepričana. Enako prepričana sva bila tudi, da se bova imela vedno rada.
Ko sva spoznala vsak svojega novega partnerja in ugotovila, da bo odnos z njima resen, sva ju vključila v najino razširjeno družino tudi tako, da sva ju povabila na rojstne dneve otrok, na praznična kosila … Poskrbela sva, da najini hčerki odraščata v vedenju, da smo ljudje okoli njiju odrasli in odgovorni ter zmoremo imeti lep, človeški odnos. To se mi zdi ključno.
Po mnogih letih, odkar sva ločena, ni stvari, ki bi jo naredila drugače. Res pa je, da sva bila z Blažem na ločitev pripravljena, oba sva si jo »želela« in poskusila vse, kar sva zmogla, da bi zakon rešila. Koraki do razhoda so bili premišljeni in v dobrobit otrok. Neli in Lino sva imela ves čas pred očmi.
Najbolj sem ponosna na najin dosežek, da lahko sedimo za isto mizo moj nekdanji mož in njegova nova žena, moj sedanji mož in jaz, pijemo penino in se pogovarjamo kot prijatelji. Vem, zveni kičasto, a to je naš kič, do katerega smo prišli skozi bolečine, pogovore, usklajevanja, predvsem pa z odraslostjo.
Ločitev je bila eden največjih porazov mojega življenja
Z nekdanjo ženo Mojco sva se spoznala precej mlada, vendar to ni niti izgovor niti opravičilo za najino ločitev. Seveda je bila na začetku ljubezen in takrat človek gleda na svet skozi rožnata očala. Eden za drugim sta se nama rodila otroka, začenjal sem glasbeno kariero, kar je bila tudi zelo zahtevna pot, ki je terjala človeka in pol. Kar hitro pa so se med nama začeli pojavljati in vrstiti nesporazumi. Jemal sem jih pragmatično, vsak bo malo potrpel, pa bo, sem si mislil. Vzgojen sem bil v prepričanju, da je pri vseh stvareh, tudi pri zakonu, treba malo potrpeti, češ nisi sam, saj imaš otroke. Tam zadaj, v možganih, pa me je glodalo, mi razžiralo pamet. To je bilo najhuje, prav ubijalo me je. Vendar je bila moja zavezanost družini prav neverjetna. Tudi ko sem se v zakonu počutil najhuje, si niti drznil nisem pomisliti na ločitev. Zakon se mi je zdel »inštitucija«, ki mora trajati večno. Potrpiš, pa je. Vse bi potrpel, pustil bi tudi glasbo, ki mi je najbolj sveta stvar, če bi to lahko rešilo zakon. A vseeno je bilo po enaindvajsetih letih najinega zakona konec. Mojca se je odločila nadaljevati svojo pot, kar me je zelo prizadelo.
Na začetku je bilo zame strašno. Zgodilo se mi je nekaj, česar prej nisem poznal. Vedel sem, da ločitve obstajajo, a sem verjel, da se meni to ne more zgoditi, ker bom vedno poskrbel, da bo vse v redu. Pa se je zgodilo tudi meni. Zame je bilo to kot konec življenja. Čez noč sem izgubil vse, v kar sem verjel in za kar sem živel. Ko zdaj slišim koga, da se namerava ločiti, mu vedno rečem: »Pogovorita se in poskušajta rešiti zakon.« Ločitev za seboj potegne tudi kopico stvari, ki najprej niso pomembne, na koncu pa so zelo. Najlaže se zdi oditi iz odnosa, a ne greš sam, s seboj vzameš tudi vse svoje težave in še nove nastanejo. Če imaš otroke, je še huje. Moja izkušnja je, da so moški vedno v podrejenem položaju. To ženske vedo in včasih znajo biti zelo krute. Razumem pa tudi tiste moške, ki zaradi tega izgubijo pamet in storijo kaj hudega in nepredvidljivega. Seveda tega ne odobravam, samo povem, da to lahko razumem.
Pravijo, da si človek opomore po dveh letih od ločitve. Vendar življenje ni knjiga z navodili, ampak je živa stvar. Sam sem potreboval skoraj deset let, da sem prišel k sebi. Svoje počutje ob ločitvi bi še najlaže primerjal s prometno nesrečo, v kateri so umrli vsi bližnji, ti pa si preživel.
Ne glede na to, kako boleča je ločitev za vse, zdaj vem, da če se dva res ne razumeta, nista za skupaj. Ne pomaga nobeno trpljenje, ne otroci, ne tolažba, da bodo zrastli in nekako že bo.
Lahko pa je tudi drugače – po nekaj letih sem si ustvaril novo družino. Zdaj imam ob sebi nekoga, ki mi ne jemlje energije in me ne postavlja v situacijo, da ne bi mogel polno živeti. Seveda pride tudi do nasprotnih mnenj, a nikoli ni tako, da ne bi mogla sobivati. Ohranjam pozitiven pogled na življenje, zdi se mi lepo. A tudi na pragu šestdesetih imam še vedno eno napako – »neresnost«; nočem se kregati, raje se umaknem. Vem, da to ni prav, a moja Tamara zna na srečo pametneje od mene zgladiti nesporazume.
