Strah pred javnim nastopanjem

90% ljudi je stran javnega nastopanja?

Ja, ta podatek sem zasledila že večkrat in je kar strašljiv… Kajti, govori mi o vsaj dveh, zelo pomembnih stvareh. Ena je ta, da velika večina ljudi živi v strahu pred tem, kako jih bodo videli drugi. Straj pred javnim nastopanjem ni nič drugega kot bojazen, da ne bomo ustrezni, da ne bomo dovolj dobri, da bomo razočarali, da bodo drugi videli naše pomanjkljivosti… In če je odstotek res pravi, potem si lahko vsaj oddahnemo, da kot kaže nismo edini, ki se soočamo s tem strahom…

Je pa to slaba tolažba. Namreč, da nismo edini, ki nas je strah. Kajti danes je vse več priložnosti oz. zahtev, da smo suvereni tudi pri nastopanju. Vedno več je zahtev po nastopanju v videih (npr. predstavitve podjetja, videovizitke), pa predstavitvah izdelkov, storitev podjetja, v katerem smo zaposleni, nastopih pred poslovnimi partnerji, na sejmih… In najboljše, kar lahko naredimo je, da se tega strahu čim prej znebimo.

Druga pomembna stvar, na katero bi rada opozorila pa je, da je tudi ta strah pred javnim nastopanjem le prepričanje. Takoj, ko vidimo, da je nekaj težko velikemu številu ljudi, nehote »pademo« v isti koš tudi sami. In čeprav morda nastop za nas ni nič kaj posebno stresnega, bo postal stresen v trenutku, ko bomo brali in poslušali tiste, ki ob nastopu trpijo… Naši možgani si mislijo :«Uf, če je pa to res nekaj tako zelo groznega, potem pa raje stran od nastopanja!« in že si ustvarimo upor in posledično stres.

Zakaj je pomembno znati nastopati?

Danes se ves svet vrti okrog tega, kako znamo predstaviti sebe, svoj izdelek, svojo storitev. Ni več dovolj, da smo sami prepričani v svoje dobro, kvalitetno delo, pomembno je, kako znamo to predstaviti drugim.

Ljudje pa nismo samo vizualna bitja, komuniciramo in oddajamo nevidne znake tudi s svojim telesom in z vso svojo energijo. Če nam je nelagodno, ko pred drugimi govorimo o svojih projektih, bodo ti morda mislili, da sami ne verjamemo vase, v te svoje projekte. To pa je resnična škoda…

Najbolj prepričljivi smo lahko takrat, ko smo v popolnem skladju sami s seboj. Ko z besedami, držo telesa, mimiko in gestikulacijo, ter seveda svojo energijo, govorimo isto stvar. Če gledate televizijo, oddaje za mlade, lahko velikokrat začutite ali celo opazite to neskladje-mladi voditelji govorijo sproščeno, uporabljajo slengovske izraze, hkrati pa tako stiskajo prste, da imajo popolnoma bele členke… To izdaja njihovo neskladje, kajti telo ne laže in razberemo lahko, da jih je strah kamere, da imajo notranje boje, da se nikakor ne počutijo tako sproščeno, kot do želijo pokazati z besedami…

Najbolj znan primer, ki ga velikokrat uporabljajo v strokovni literaturi je t.i. Nixonov primer iz časa vietnamske vojne. Študentje, protestniki, so z močnimi pritiski izsilili srečanje z njim in čeprav jim je govoril, da si prizadeva za dialog z mladimi, je z rokami delal očitne odklonilne kretnje, kot da študente odganja od sebe. Še tako neizurjen v razumevanju govorice telesa, ga je lahko “prebral”.

Kaj se dogaja v telesu, ko smo izpostavljeni stresu?

Naše telo je čudovit mehanizem. Vedno znova se v njem dogajajo najrazličnejši procesi, tudi ko spimo, se ne ustavijo. Ne samo v možganih, v vsaki celici našega telesa so določeni zapisi, ki smo jih dobili iz okolja. Vendar pa imajo možgani ključno vlogo pri naših reakcijah na različne impulze iz okolja.

Kadar se javno izpostavljamo, nastopamo, se v nas odvijajo mnogi in najrazličnejši procesi. Ker je nastopanje za večino ljudi stresno dejanje, s plitkim dihanjem sporočamo možganom, da smo v nevarnosti. Možgani ne razlikujejo med eno ali drugo nevarnostjo-zaznajo samo nevarnost in takrat aktivirajo preživetveni nagon, ki se skriva v t.i. starih oz. reptilnih možganih, v amigdali.

Najbolj pogoste reakcije na nevarnost so zamrznitev, boj ali beg. In ker ob hudem stresu ti reptilni možgani za hip izgubijo povezavo z »novim« delom možganov, kjer se odvijajo procesi mišljenja, se lahko takrat počutimo popolnoma paralizirane. Lahko ste že opazili, če se ni zgodilo tudi vam, kako je govornik na odru za hip popolnoma izgubil nit, skorajda je otrpnil in kar nekaj trenutkov je trajalo, da je znova lahko začel govoriti.

Možgani pošljejo po telesu hormon, imenovan adrenalin. To je sicer izjemno koristen hormon, ki nam pomaga, da v ključnih situacijah začutimo naval nove moči, ki jo lahko uporabimo za hude telesne napore, za hitrejši beg pred sovražnikom, hitre reakcije pri športu… A v tem primeru se adrenalin razprši po telesu in nam je v pomoč. Ko pa smo povabljeni na oder, pred kamero, ali pa na sestanek k možnemu delodajalcu, nismo fizično aktivni in adrenalin se ne razprši po telesu, da bi nam bil v pomoč, temveč obtiči v možganih in lahko povzroči t.i. zatemnitev.

Torej stanje, ko za hip izgubimo povezavo z novimi možgani in s tem možnost za razmišljanje. Kadar doživimo tako močno negativno izkušnjo se nam ta seveda zapiše tudi v nezavedno in ne glede na naša razumska prepričevanja, je ob naslednjem izzivu javnega ali drugačnega izpostavljanja veliko možnosti, da se scenarij ponovi.

Zakaj je v našem nezavednem toliko negativnih programov?

V naše nezavedno se od otroštva zapisujejo negativne izkušnje-včasih je dovolj že posmehovanje sošolcev, ko imamo šolski referat. Ali nerodnost, ko smo kdaj pred prijatelji izgovorili kakšno besedo narobe, pa so se norčevali iz nas. Četudi smo zdaj odrasle osebnosti in verjamemo, da takšni dogodki iz otroštva ne morejo vplivati na nas, se motimo. Ravno ti dogodki imajo izjemen vpliv na naše razmišljanje danes, pa ne samo na razmišljanje, temveč celo na potek našega življenja in na našo umeščenost v svetu.

Kaj se dogaja, zakaj takšen strah pred javnim nastopanjem?

Možgani ne razlikujejo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Vse je sedanjost. Celo barve in vonji, ki smo jih doživeli oz. opazili ob nekem dogodku, se globoko zapišejo v nas. Pomislite, kako se zdrznemo, ko zadiši po pečenih dobrotah, kakršne je pekla naša mama, ko smo bili majhni. V trenutku lahko podoživimo takratni čas ter z njim tudi vse ljube in neljube dogodke. Ali pa če smo imeli prometno nesrečo, kjer je smrdelo po gorivu-ne samo, da nas je strah ponovno sesti v avtomobil, mnogi imajo hude težave, ko je potrebno na bencinsko črpalko. Vonj po gorivu v nas namreč sproža spomin na nesrečo in vsa negativna občutja ob tem.

Dobra novica je, da se lahko ti negativni zapisi iz našega nezavednega prepoznajo in nadomestijo z novimi, pozitivnimi. To je sicer precej dolgotrajen postopek, vendar je sodobna znanost oz. psihologija, odkrila precej načinov, kako si ob tem lahko pomagamo, da nam gre hitreje.

Kako pritisnemo tipko BRIŠI/DELETE na zavihku STRAH PRED JAVNIM NASTOPANJEM?

Prepričanja oblikujejo naša ravnanja, naše odzive, naš slog komunikacije, odnose… Največ le-teh smo pridobili v mladosti preko staršev, skrbnikov, ljudi, ki so imeli v naših življenjih pomembno vlogo. In tako kot je danes vsakomur jasno, da je kajenje škodljivo, temu ni bilo tako še pred nekaj leti. Prepričanja torej zastarijo in potrebno jih je vedno znova posodabljati. Tudi tista, ki vodijo naše življenje. Zakaj le bi se vrteli v starih zankah strahu in nelagodja, če si lahko pomagamo?

Naši možgani to imajo to zanimivo lastnost, da nekako odstranijo ali pa uskladiščijo informacije, ki se ne skladajo z našim načinom dojemanja sveta. Če se nekaj torej ne sklada z našimi predstavami o svetu, tega včasih ne zaznamo ali pa potisnemo nekam globoko v podzavest.

Zato je dobro razmisliti tudi o tem, kaj oz. kdo je tisti najpomembnejši človek v mojem življenju, ki je “avtor” mojih prepričanj. Ali bi lahko danes, ko sem odrasel-a, še vedno temu vsemu neomajno zaupal-a in verjela, kot sem nekoč? In kar je tudi izjemnega pomena, ali moje vrednote podpirajo ta prepričanja in obratno?

Če sem kot majhna deklica verjela, da se pridne punčke nikdar ne jezijo, temu danes ne morem verjeti več. Jeza ni slabo ali grdo čustvo, kot sem bila prepričana nekoč. Je le eno od množice čustev, ki jih imamo vsi, dobro jo je občutiti, saj nam nekaj sporoča in jo uporabiti za konstruktivne rešitve.

Kaj je vizualizacija?

Še en pomemben del prepoznavanja in “brisanja” negativnih in zastarelih prepričanj je vizualizacija. Ko namreč iz nezavednega želimo izbrisati določena omejujoča prepričanja, ne moremo pustiti praznega prostora, temveč moramo ta prazen prostor nadomestiti z novimi. Kaj je pravzaprav vizualizacija? To je postopek, ko zavestno razmišljamo o stvareh in dogodkih na način, kakršnega si želimo, da bi se nam uresničili. Povedano preprosteje-v mislih si predstavljamo sebe, kako počnemo neke stvari, tako, da nas to navdaja z zadovoljstvom.

Predstavljamo si, da smo npr. na odru ali pred ljudmi, da smo mirni in zadovoljni, da nam besede in misli jasno tečejo in da ob tem čutimo veliko zadovoljstva. Ne samo, da si to predstavljamo kot sliko, temveč naj se v mislih odvrti cel film dogodka, vključno z občutki, ki se nam porajajo. Seveda morajo biti ta občutja pozitivna, prijetna, zadovoljujoča. Na ta način si pomagamo vstavljati v naše nezavedno nove podatke, ki bodo izrivali stare, omejujoče.

Vizualizacijo je potrebno uporabljati redno, saj le enkratna ne zadošča-trajati mora vsaj pol ure in se izvajati dnevno. Ponavljanje je tisto, ki zagotavlja uspeh, saj raziskave kažejo, da je potrebnih dvajset do trideset dni, za avtomatizacijo novih vedenjskih vzorcev. Ker je vizualizacija močno orodje, se vam utegne zgoditi, da boste nanjo popolnoma pozabili ali pa iskali izgovore, da se ji izognete.

Ne skrbite, to je le “obrambni mehanizem” vaših možganov, ki imajo radi stvari takšne, kakršne so. Ne želijo si sprememb, saj je delovanje, kakršnega poznajo, zanje najbolj varno. Vsaka sprememba pa utegne biti naporna… Zato je toliko bolj pomembno, da se držite navodil iz delovnega zvezka, saj boste le tako lahko prešli vsa upiranja tistega dela v vas, ki bi rad, da je vse po starem…

Hitre rešitve za strah pred javnim nastopanjem

Ob stresu je prvi in najbolj pomemben korak, da možganom sporočimo, da situacija, v kateri smo se znašli, ni življenjsko ogrožujoča. To storimo z enim ali dvema globokima vdihoma. Potem pa-če je možno, naredimo počep ali dva, da razpršimo adrenalin. Če to ni mogoče (če smo npr. ravno v direktorjevi pisarni), stisnemo mišice celega telesa, za hip zadržimo in sprostimo. Na ta način si pomagamo pri razprševanju adrenalina, dosežemo pa tudi efekt t.i. “sezutih pancarjev”.

Ko po celodnevnem smučanju sezujemo težke smučarske čevlje, imamo v nogah občutek lahkotnosti. Tako se na podoben način zgodi z vsem telesom-ker smo pod stresom, je telo stisnjeno. Če ga stisnemo še malo bolj, tako, da napnemo mišice, bomo ob sprostitvi mišic imeli občutek, da smo lahkotni in bolj sproščeni.

Še ena odlična tehnika hipnega sproščanja je, ki nam pomaga uravnotežiti čustva. Ker se procesi v možganih, ko smo pod hudim stresom, odvijajo predvsem v limbičnem delu, kar nam onemogoča racionalno odločanje, lahko s preprostimi potezami presežek dogajanja v limbičnem delu prenesemo v prednji del možganov, kjer se odvija mišljenje. To storimo tako, da približno pet sekund drgnemo dlani eno ob drugo. Potem položimo palce na sence in ostale štiri prste nad obrvi, na sredini čela. Pet do deset sekund nato vlečemo prste navzven po čelu. S to vajo se sprostimo in dosežemo aktivacijo prednjega režnja možganov, zadolženega za mišljenje in sprejemanje odločitev.

Prav tako je preizkušen način za uravnotežanje čustev, ki so predvsem zelo razburkana pred javnim nastopom ali drugo stresno okoliščino, umirjanje oz. povezovanje srca z možgani. Postavimo se v pokončno držo, zopet nekaj časa drgnemo dlani eno ob drugo, nato pa eno dlan damo na srce, drugo pa na čelo. Predstavljamo si nek prijeten trenutek ali okoliščino, globoko dihamo… Zelo hitro bomo lahko občutili, kako se v nas znova vzpostavlja nekakšno ravnotežje. Seveda je ob tem pomembno tudi, da imamo težišče telesa na obeh nogah.

Pa srečno!

10 napak, ki jih počnete pri javnem nastopanju

Preverite v brezplačni seriji desetih videoposnetkov, kjer vam ponudim tudi rešitve!

VEČ O SERIJI